Depresija je ena najpogostejših duševnih motenj sodobnega časa, medicina pa jo razlaga s porušenim kemičnim ravnovesjem hormona serotonina (hormona sreče) v možganih. Zavedam se, da bodo moji zapisi nekoliko poenostavljeni, zaradi omejenega prostora, pa vendar utegnejo komu pomagati k boljšemu razumevanju ozadja, ki pogosto botruje depresiji.
Običajno se človek v depresiji počuti na nek način izpraznjen, brez življenjske energije. Kadar gre za hujše oblike, gre to pomanjkanje energije tako daleč, da bi najraje cel dan ostal v postelji, nima niti toliko motivacije, da bi vstal, se umil, oblekel ipd. Če ne prej, takrat nujno potrebuje pomoč. Zdravila, ki jih predpiše psihiater, v tem primeru pomagajo prebroditi najhujšo stisko. Sama po sebi sicer niso rešitev, vendar pa s tem, da ublažijo simptome, omogočajo, da se z depresijo dejavneje spopademo.
V ozadju depresije je velikokrat potlačena jeza ali davna zamera. Jeza je že na splošno precej družbeno nesprejemljivo čustvo, saj včasih ne izgleda »preveč lepo«. V naši družbi je izogibanje jezi postalo že nekakšno nenapisano pravilo. Pa vendar se jezi, kakor tudi ostalim osnovnim čustvom (strah, veselje, žalost) nikakor ne moremo izogniti. Pravzaprav je jeza izjemno koristno čustvo, saj nas velikokrat motivira, da ukrepamo. Če pa smo bili npr. vzgojeni, da se jezi že na splošno izogibamo, kaj šele, če je namenjena ljudem, ki so za nas najpomembnejši (kako naj bom vendar jezen na mamo, saj je bila vedno samo dobra do mene...ipd.), jezo »odrežemo« iz svojega doživljanja in zavedanja. Če smo depresivni, nismo v stiku s tem, kaj potrebujemo zase, niti se nam to ne zdi pomembno. Zato se še bolj izogibamo stiku s kakršnimikoli občutki. Smo izgubljeni, nezadovoljni, ne vemo kaj hočemo. Prav v »odrezanosti« nas samih od naših lastnih potreb in občutkov je najpogostejši vzrok depresije. Na terapiji pogosto slišim koga reči, da »sploh ne ve več, kdo je«.
S pomočjo psihoterapevta se človek polagoma znova začne zavedati svojih potreb in se ponovno obračati v okolje ter iskati možnosti njihove zadovoljitve. Ko se postopoma začne zavedati svojih občutkov, se velikokrat tudi ustraši, da svoje jeze ne bo mogel obvladovati in da bo trajala večno. Vendar ob strokovni podpori psihoterapevta, ki daje osnovni občutek varnosti, obenem pa človeka spodbuja h aktivnejšemu pristopu k življenju, obstaja velika možnost izboljšanja počutja. Seveda pa je potreben čas in izboljšanje tekom 2 ali 3 srečanj s psihoterapevtom enostavno ni izvedljivoL